Izšla je nova številka revije Naš utrip.

V celoti si jo lahko ogledate in preberete tudi na tej spletni strani!

V soboto, 28. septembra, je bil spet pravi društveni dan: utripovci smo se (kot po navadi) zbrali že pred 8. uro na ljubljanski avtobusni postaji in se ob napovedani uri »vkrcali« na avtobus, ki nas je popeljal mimo Vrhnike do gradu Bistra, malo pred Borovnico. Za to jesensko doživetje so zaslužni predsednica društva Polona Leskovec in njeni sodelavci.
V gradu Bistra je velik tehnični muzej, ki smo si ga natančno ogledali: trajalo je dobre tri ure, pa še nismo uspeli videti vsega njegovega bogastva. Seveda je potrebno takoj povedati, da je veliko zanimivega v uvodu predstavila dr. Romana Erhatič Širnik. Poudarila je, da tesno sodelujejo s Tehničnim muzejem in nas posebej opozorila na izjemno uspešno izrabo najnovejših izumov in znanstvenih dosežkov. Mednje sodi uporaba elektrike v službi medicine, elektronski mikroskop, elektrokardiogram, umetna pljuča, rentgen, videli smo lahko oddelek srčnih spodbujevalnikov, opozorila je tudi na sodelovanje z Inštitutom Jožef Stefan in še na vrsto drugih odličnih posebnosti.
Podrobno smo si lahko ogledali razvoj gozdarstva in lesarstva, razne oblike prometa, manjkale niso tudi številne ptice in gozdne živali – od polhov do medvedov – prikazano pa je bilo tudi zahtevno človekovo bivanje v nekdanjih zelo težkih pogojih. Skratka, prava paša za oči in doživeto poglabljanje v našo ne tako daljno preteklost. Pritegnila nas je tudi zbirka avtomobilov, ki jih je uporabljalo nekdanje jugoslovansko vodstvo z maršalom na čelu.
Polni vtisov smo se po ogledu odpeljali nazaj proti Ljubljani, natančno do enega od pristanov ob Ljubljanici, kjer se je začel veseli del tega izleta. Vkrcali smo se na ladjico, kjer sta skrb za naše počutje  prevzela njen kapitan in ekonom.
Odpluli smo proti toku Ljubljanice in med prigrizkom opazovali njene zelene bregove, urejeno okolje, drobne račke, ki so se izmikale  srečanju z nami, in se ob kratkem postanku na bregu poživili z napitki.
Na poti nazaj se je družba razživela, srečali smo nekaj nam podobnih skupin izletnikov in se polni novih vtisov in starih pesmi vrnili v našo Ljubljano, pripravljeni na vsakodnevne obveznosti in opravila ter na naslednji izlet.
Avtor prispevka: Slavko Krušnik       

(za povečan prikaz fotografij kliknite fotografijo in nato še levo zgoraj Celoten zaslon (oziroma Full Screen)

Vabljeni  na  ogled  planinskih  lepot  z  naslovom :

"Veselje v gorah"

Ob sliki in besedi jih bo predstavil gospod Tone Kompare

v sredo,  27. novembra, 2013 ob 15.00 uri

V Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani  v  predavalnici   I.

Nasvidenje !

                                                                  Predsednica društva

                                                                  Polona Leskovec

Oddih v Izoli od 12. do 19. oktobra je organiziralo društvo, ponudba je bila objavljena v časopisu Naš utrip. Za ta oddih se nas je odločilo 17 članov. Nekateri člani so odpotovali z vlakom, ki ga je plačalo društvo.

Hotel DELFIN, v katerem smo bili nastanjeni, je zelo blizu morja, kjer so urejene sprehajalne poti in plaža. V pristanišču je privez za čolne, čudovite ladjice ter jahte, ki smo si jih vsak dan ogledovali.

V hotelu smo imeli urejene, čiste in dovolj velike sobe z balkonom. S hrano, ki je bila primerna našim letom, smo bili zadovoljni. Pri vsakem obroku je bilo na voljo tudi sadje, osebje je bilo urno in prijazno.

V hotelu sta bila dva bazena z ogrevano morsko vodo. Vsak dan je bila dopoldan in popoldan telovadba v bazenu, zjutraj pa v telovadnici. Telovadba je bila odlična, z različnimi vajami smo okrepili naše telo.

Udeležili smo se dveh vodenih pohodov. Na prvem nas je vodička ga. Andrea Dolanc popeljala po Izoli, ogledali smo si vse znamenitosti ter izvedeli veliko o zgodovini Izole. Pokazala nam je ulico v centru do katere je segalo morje saj je bila Izola včasih otok.

Drugi pohod smo imeli po poteh, kjer rastejo sredozemske rastline, spoznali smo še nekaj drugih rastlin, ki jih nismo prej poznali npr. žižole. Predsednica ga. Polona nas je vsak dan vzpodbujala,, da smo hodili še na dodatne sprehode.

Poslušali smo tudi predavanje o oljkah in oljčnem olju, o žilnih boleznih, prehrani z odlično demonstracijo, udeležili smo se tudi delavnice za urjenje spomina. Ob večerih so pripravili različno zabavo. V avli hotela smo igrali tombolo, poslušali zborovsko petje, zimzelene popevke, zaplesali smo ob živi glasbi.

Predsednica ga. Polona nam je bila s svojo pozitivno energijo v pomoč.

Imeli smo čudovit oddih vse dni je bilo čudovito jesensko vreme, naužili smo se morskega zraka ter zadovoljni odšli domov.

Marija Kodele

V lepem poletnem avgustu smo se zbrali v Krmi. Ta dolina leži na višini 944m in je lahko označena pot.
S parkirišča smo se sprehodili do zapornice in pot nadaljevali po zložni  gozdni cesti. Kmalu smo prišli do večjega hudournika, kjer se začne pot strmeje vzpenjati skozi gozd. Po pol urni hoji, smo prispeli  na travnato ravnico imenovana Vrtača. Nato se je pot začela viti in tudi strmina se je postopoma večala. Večkrat smo se ustavili in občudovali prelepo naravo, ki se je nenehno spreminjala. Ob uživanju naravnih lepot nam je pot hitro tekla in nas pripeljala na Malo Polje.  Nadaljevali smo po sveže markirani poti. Levo je bil Vodnikov dom,  desno  pa Staničeva koča. Nato  smo krenili preko bohinjskih vratc.... Pogled se nam je odprl na kočo pastirskega stanu. Tam okoli se je paslo pedeset krav s svojim naraščajem, ki so veselo sesali mleko in se  niti zmenil  niso za nas. Po nekaj minutah rahlega vzpona smo prispeli do razpotja, kjer se je levo zavilo na Kredarico ali pa na Planiko preko Konjskega sedla, desno pa po bolj položni poti na Staničev dom. Nadaljevali smo po levi poti v smeri Triglavskema doma, pot pa se je začela vse strmeje vzpenjati. Odprl se nam je prelep razgled na okoliške vrhove.  Nizki borovci so ostali za nami in le še kakšen viharnik se nam je nasmejal in nas pozdravil.
Od doline navzgor so nas vseskozi spremljale prečudovite cvetlice : ciklame, zoisove zvončnice, planinski mak, grintavec, arnika, ivanjščice in še bi lahko naštevali. Vse te cvetove so kar naprej obletavale čebele, čmrlji ter raznobarvni metulji. Ob vseh teh lepotah smo kar pozabili na še težavnejši korak, ki se je vse strmeje vzdigoval proti Kredarici.  V zadnjem delu poti se je ta še vztrmeje vzpela pod pobočje vrha Snežne Konte ( predel se tudi imenuje kalvarija ). Kmalu za tem smo prispeli na Kredarico. Pozdravil nas je lep pogled na Triglav, saj je bil le-ta obsijan z zahodnim soncem.
Ljudi je bilo veliko, zato smo takoj šli poiskat sobo. Nato smo se okrepčali in si preskrbeli  spominski kovanec z Aljaževim domom in Kredarico. Utrujeni in polni doživetji smo hitro zaspali.
Naslednji dan smo se prebudili v megleno jutro. Meglice so se z veliko hitrostjo podile in vrtinčile. Temperatura je bila samo šest stopinj. Proti poldnevu, ko je sonce pridobilo na moči, so se meglice za trenutek razmaknile in Triglav je zažarel v vsej svoji lepoti. Vendar žal le za kratek čas. Kljub megli smo osvojili vrh, ki je bil v soncu.
Vračali smo se po isti poti v Krmo, kjer smo imeli avto. Kmalu pod kalvarijo so nas pozdravile ovce, ki so iskale travo med skalami. Tudi po poti v dolino smo občudovali neverjetno bujno planinsko cvetje.
Z veseljem smo se ozrli nazaj na dva prelepa dneva, ki sta nas navdušila s številnimi lepotami, ki so nas spremljale na našem  »podvigu«. Seveda pa bi bilo še veliko lepše, če bi nas bilo več. Kljub vsem naporom smo prisotni preživeli.

Tekst in fotografije: Polona Leskovec