Avtor: Asist. dr. Juš Kšela, dr. med., KO za kirurgijo srca in ožilja, UKC Ljubljana

V današnjih časih dobre in ciljane medikamentozne terapije ter novih, manj agresivnih in varnih interventnih posegov je obdobje herojske kirurgije minilo – dandanes je pomembno dobro narediti varen kirurški poseg, ki ob najmanjšem možnem tveganju prinaša najdaljše preživetje brez znakov in simptomov bolezni. Razvoj kirurških tehnik, novih kirurških materialov in naprav omogoča varno izvajanje najtežjih operacij na odprtem srcu tudi pri vse starejših in bolj ogroženih bolnikih.

Prof. dr. Marija Pfeifer, dr. med.
Klinični oddelek za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni, Univerzitetni klinični center Ljubljana

Osteoporoza je kostna bolezen, za katero je značilna zmanjšana mineralna kostna gostota, spremenjena kostna zgradba in posledično povečano tveganje za zlome. 50-letna ženska ima skoraj 50 % tveganje, 50-letni moški pa 20 % tveganje, da v nadaljevanju življenja utrpita osteoporozni zlom. Osteoporoza  predstavlja velik socioekonomski problem v razvitem svetu, njena pojavnost s staranjem prebivalstva narašča. Kaj lahko storimo, da bi zmanjšali pojavnost osteoporoze in izboljšali zdravje kosti, si preberite v nadaljevanju.

Prof. dr. Fajko Bajrović
Nevrološka klinika, UKC Ljubljana, Zaloška 2 in Inštitut za patološko fiziologijo, Medicinska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Zaloška 4, 1000 Ljubljana

1. Uvod

Živčevje je organski sistem, ki v tesni povezavi z endokrinim sistemom uravnava notranje okolje organizma in njegovo prilagajanje na spremembe v zunanjem okolju. Različne dejavnosti živčevja, kot so zaznavanje, gibanje, govor, mišljenje, učenje in spomin lahko s fiziološkega stališča združimo v tri temeljne funkcije, ki se med seboj prekrivajo: senzorična, integrativna in motorična funkcija. Podlaga senzorične funkcije so receptorji, ki različne fizikalne ali kemične dražljaje iz zunanjega in notranjega okolja pretvorijo v električna vzburjenja. Ti se po živčevju prenesejo do osrednjega živčevja, kjer jih zbrane lahko zaznavamo kot različne občutke, misli, primerjamo z izkušnjami in jih vtisnemo v spomin, kar vse skupaj imenujemo integracija. Na podlagi senzoričnega priliva in integracije možgani oblikujejo odziv in pošljejo informacijo v obliki električnih vzburjenj do efektorjev, ki spodbudijo krčenje določenih mišic ali izločanje izločkov iz žlez in tako vplivajo na vedenje organizma. Glede na odvisnost delovanja od zavestne kontrole delimo živčevje na somatsko, ki je odvisno od zavestne kontrole in vegetativno ali avtonomno, ki ni odvisno od zavestne kontrole. Meje med delovanjem obeh delov živčevja niso ostre.

avtor: ing. Matija Maležič, u.d.i.e.

Srčni spodbujevalniki zaznavajo spontano aktivnost srca in se ji prilagajajo. Pri tem šibki električni signali delujočega srca, glede na programirano delovanje spodbujevalnika zadržujejo ali prožijo njegove impulze.

V okolju pa obstojajo tudi elektromagnetni signali, ki imajo srčni aktivnosti podobne lastnosti in lahko motijo delovanje spodbujevalnika.

Število vstavljenih srčnih spodbujevalnikov (SS), vsadnih defibrilatorjev (AICD) in resinhronizacijskih (CRT) sistemov se iz dneva v dan veča. K temu prispevajo širše indikacije za zdravljenje srčnih bolezni od aritmij do popuščanje srca in starajoča populacija z naraščajočim številom bolnikov. Za pravilno delovanje srčnih vsadkov- naprav za elekrtostimulacijo srca pa so potrebne kontrole, kjer  preverjamo in iščemo nepravilnosti, ki bi lahko škodovale bolnikom. Zaradi tega narašča obremenitev ambulant, ki spremljajo te bolnike.

Oktobra letos bo poteklo 51 let od prve vstavitve srčnega spodbujevalnika človeku. Ogromnemu razvoju medicine je botrovala kompjuterizacija  in miniaturizacija elektronike. Električna stimulacija  srca je še vedno ena največjih pridobitev medicine. Vstavitev srčnega spodbujevalnika je še vedno najpogostejši poseg na srcu. Korist, ki jo imajo od tega posega, pa je neprecenljiva. Indikacije za vstavitev SS so se zelo razširile. Z električno stimulacijo srca želimo vrniti okrnjeno motnjo v delovanju srca. Želimo ohraniti čimbolj normalno-fiziološko delovanje in odzivanje srca na vsakodnevne napore. Bolezni srca porušijo to normalno delovanje .Pojavijo se aritmije-motnje srčnega ritma, ki nezdravljene vodijo najprej v slabšo zmogljivost , kasneje pa v srčno popuščanje in v končni fazi tudi v srčno odpoved.

Srčni spodbujevalniki R
Funkcija in tipala

Za srčne spodbujevalnike lahko rečemo, da so ena največjih pridobitev v medicini in jih lahko primerjamo z odkritjem antibiotikov. So produkt vesoljskih raziskav. Bolnikom, ki imajo okvaro prevodnega sistema brez okvare srčne mišice ali zaklopk, omogočajo normalno in kvalitetno življenje. Tistim z okvaro srčne mišice in ali zaklopk, pa lajšajo težave in izboljšujejo psihofizično počutje. Srčni spodbujevalniki imajo vgrajene različne nastavitve, ki jih lahko programiramo oziroma prilagajamo vsakemu bolniku glede na njegovo bolezen, življenski slog in potrebe.

Indikacije, da človek dobi srčni spodbujevalnik (SS) so zelo različne. V začetnem obdobju elektronskih vsadkov so SS dobili le tisti bolniki, ki jih je prepočasen pulz življensko ogrožal. Danes so se te indikacije zelo razširile. Tako, da lahko dobijo SS popolnoma zdravi ljudje, ki imajo zgolj motnjo v prevajanju srčnih impulzov t.j.aritmijo, ki jim onemogoča polno in aktivno življenje. Ti ljudje imajo povsem zdravo srčno mišico in zaklopke. Aritmije, ki jih danes lahko na srečo zdravimo z elektronskimi vsadki (SS-pacemakerji in kardioverter-defibrilatorji-ICD) pa žal spremljajo tudi številne bolezni srca in z njimi povezana stanja.

Pacemaker-srčni spodbujevalnik (SS) je žepni uri podoben elektronski aparat, ki stimulira srčno mišico.

SS je vgradljiv elektronski sistem, ki sestoji iz pulznega generatorja in žice  (elektrode, električnega vodnika ali kabla), ki prevaja in zaznava električno aktivnost srčne mišice.
Pulzni generator vsebuje mikroprocesor, vir energije (litijevo beterijo), spomin, filtre, ojačevalnike ter zunanje in notranje električne tokokroge.

Spodbujevalnik srčnega utripa, plod sodelovanja sodobne medicine in elektronike v službi človeka, je elektronska naprava, ki odpravlja motnje srčnega ritma z električnimi impulzi, ki jih oddaja v takšnih intervalih, kakor to zahteva normalno delovanje srca, v skladu s potrebami človekovega telesa.

Srčni spodbujevalniki so elektronsko programirani tako, da ob motnjah srčnega utripa, ki izhajajo iz srčnega centra vodnika (sinusnega vozla), nadomestijo lastni vodnik srca in usmerjajo utrip tako, da posnemajo normalno prevodno zaporedje v srcu in pretok krvi v ožilje.