Predavanje Človek: telesno, duševno in duhovno bitje

Predaval je gospod mgs. Tone Kompare - trnovski župnik.

»DUHA NE UGAŠAJTE ! ¨« ( Tes 5, 19sl.)
Ljudje moremo duha ugašati, dušiti njegovo delo in vladanje v srcih in v svetu z duhovno lenobo, z nizkostjo, s srcem, ki je čisto prazno, brez ljubezni, togo in da morejo s tem iz človeškega bivanja narediti prostor brez Boga, votel, absurden.
K tem vodi čutenje današnjega sveta, kjer se zdi, da ima poroštvo uspeha le kar je bilo načrtovano - kjer prodre le sila mase, medtem ko življenje posameznikov postaja vse bolj odvisno od državnega aparata, od avtoritet, od organizacij, od medijev, od voditeljskih kadrov. Stanje, kjer vlada le še navada, kjer ni mesta za pogum, ki bi se odkrito ukvarjal s sodobnimi vprašanji, se z njimi iskreno srečal, si nalagal breme, ki ga tako soočanje zahteva, nevarnost prepričanja, da že vse ve, da ima odgovore na vsa vprašanja, kjer novo - dragoceno umre že v samih začetkih.
Kdor noče ugašati Duha, se mora bivanjsko zavedati, da ga lahko ugaša on sam s svojim napuhom, s svojim nerazumevanjem in slepoto srca, s svojim pomankanjem vsake ustvarjalne domiselnosti.

Potreben je pogum tveganja. Danes mora » varnejše stališče « obstajati v tveganju :
- povedati svoje mnenje,
- dopuščati pluralizem in neizogibno trenje duhov,
- mnogovrstnost karizem,
- neuniformiranost,
- razumevanje drugih, zaupanje vanje,
- potrpljenje, stpnost,
- dela, ki jih narekuje vest.

DAROVI IN SADOVI DUHA
A ) dar modrosti, dar umnosti, dar vednosti, dar sveta, dar moči, dar pobožnosti in dar strahu Božjega
B ) ljubezen, veselje mir, potrpežljivost, blagost,dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje.

 

» Duševna živost « je veselje v raziskovanju ali zadoščevanju radovednosti sami.
Opica si je dve uri prizadevala, da bi odprla ključavnico na zaboju, v katerem so bili orehi, čeprav je bil poleg nje dostop cel kup orehov.
» Duh iznajdljivosti « je nekaj drugega kot duh umetnosti, toda oba sta lahko ustvarjalna.

DUH je umno živo bitje, ki je po svoji naravi takšno, da ne potrebuje tvarnega počela, kakor človeška duša.
Že Aristotel je govoril o takih čistih duhovih in jim pripisoval, da gibljejo nebesne oble. Krčšanstvo jim reče angeli.
DUH je zmožnost sklanjanja samega sebe nadse ( transcendiranje ) , Je zmožnost svobode. Je odprtost v absolutno. Človek gre iz sebe in se obrne k drugemu. Omogoča duhu svobodo stališče, svobodne izbire in samoodločanje.
Človeški duh je vezan na telo. Telo je posrednik med subjektom in objektom - vezan na prostor in čas. Zato se mora v spoznanju in hotenju vedno uresničevati znotraj svoje človeške celote. DUŠA je nosilec duševnih pojavov. Kakor ni gibanja brez predmeta, ki se giblje, tako ni veselja brez nekoga, ki je sam vesel.

Ali sta duša in jaz isto ?
V vsakdanjem življenju pravimo, da ima človek telo in dušo. »Jaz« je torej širši pojem kakor »duša«, jaz obsega obe počeli, telesno ali tvarno in duševno.
O razmerju med telesom in dušo je nešteto mnenj. Vprašanje je, ali gre za dve počeli (dualizem) ali eno samo (mnlizem).
Materialističen monizem zatrjuje, da so duša in duševni pojavi le gibanje, le proizvod materije. Toda : kaj je materija in kdaj in kako iz nje vznikne zavest ?
Materijo zaznavajo samo naši občutki, ki so pa z vsebinami vred nekaj našega, duševnega. Do tistega, ki jih povzroča, pa ne moremo. Izstopiti iz lastne zavesti pa je nemogoče. Duša se bistveno razlikuje od telesa, ni proizviod telesa.
Duši pripisujemo nesmrtnost. Razlika je med človeško in živalsko dušo. O živalih menimo, da je njihova duša tako povezana s telesom, da brez njega ne more bivati. Ali se človeška duša dviga nad snov, ki jo oživlja? In ima nekaj od svoje lastne, od snovi neodvisne dejavnosti ter toliko samosvojosti, da preživi razkroj telesa in da njena zavest nikoli ne zamre?
Človek je edinstveno bitje. To bi odkrila neznana bitja, če bi se nam približala. Tudi najbistrejša žival ne more na našo človeško ravnino, čeprav se nam dozdeva, da se tu in tam trudi za to in je zvesti pes ves iz sebe, ko ne more razumeti gospodarja in bi tudi človek rad žival dvignil bliže k sebi, da bi mu bolje služila. Toda vsi čutimo, da je med obema svetovoma nepremostljiv prepad in tudi to ugotavljamo, da je bistvena razlika nekje v spoznavnih zmožnostih. Te razlike ne moremo neposredno ugotoviti, ker poznamo le svojo notranjost, o tem, kaj doživlja žival, pa samo ugibamo.
Toda človek ima poleg čutnega spoznanja tudi pojmovno znanje. Obojno spoznanje je pri človeku prepleteno : ni je predstave, ne da bi se o njeni vsebini ustvarjali pojme, ni ga pojma, ki ne bi bil povezan s kakšno predstavo.
PRIMER : Ura. Koliko vrst ur in koliko posameznih ur iste vrste, toliko različnih predmetov, vse pa obsega en sam pojem : priprava, ki meri čas.
Opazovanje kaže, da je prav tu ločnica med človekom in živaljo. Možno bi bilo naučiti psa, da bi ločil zapestno uro od drugih predmetov in nad vsako zalajal, toda žival ne bo nikoli povezala te predstave s stensko uro. Žival ne more ustvariti pojma ure.
Predstava ure mi kaže en sam predmet, pojem ure pa izraža vse naprave, ki merijo čas. Po predstavi se zapestna ura popolnoma razlikujeta, po pojmu sta isto. S predstavo dojemamo posamične tvarne predmete, s pojmom pa brezčasno, nerazsežno in splošno bistvo. Zmožnosti, ki nam omogočajo, da stvari, ki jih čutimo, pa tudi druge, pojmimo, razumemo, pravimo: razum, pamet,inteligenca. Pamet dviga človeka nad žival. Zaradi pameti se tudi človekovo nagonsko življenje razlikuje od živalskega.Človek svoje nagone razume in jih usmerja. Žival, ki je lačna in teži za hrano, jo požre. Ali je to prav ali ne, o tem se nima s čim prepričati. Tudi človek nagonsko teži po hrani, toda ker razume smisel nagona, ve, kdaj in kako mu je treba ustreči, kdaj ga bo treba brzdati. Človek včasih uživa hrano, ko se mu upira, žival nikoli; včasih se hrani odpove, čeprav ga mika, žival nikoli; žival sama od sebe tega ne zmore. Zaradi pameti se more človek v marsičem svobodno odločati. Samo umsko spoznanje ustvarja pogoje za svobodno izbiranje. Svoboda izvira iz pameti. ( Ko so bulmastifi napadli človeka, jih nihče ni pripeljal pred sodišče; še ubili jih niso. Samo za čebelico pravimo, da je umrla, za vse druge živali rečemo, da so poginile ali crknile). Zaradi pameti je človek edino bitje, ki govori. Živali se sporazumevajo, vendar ne govorijo. Za » živalski jezik « je značilno,da vsaka žival razume žival svoje vrste in sicer takoj, brez učenja. Vse kokošje koklje imajo isti » jezik « in vsi piščanci ga » razumejo «. Naši čebelarji pošiljajo matice po vsem svetu, pa se prav nič ne boje, da jih recimo avstralske čebele ne bi razumele. Čebelji jezik je dar, ki ga je narava poklonila tej vrsti.
Tudi ljudje imamo tak jezik, ki ga vsi razumemo, ne dabi se ga naučili: Smeh, jok, jeza... A tak » jezik « ravno ni jezik: kaj je osnova jezika? Znak. In kaj je znak. Pojav, ki je iztrgan iz njegove naravne zveze, mu v mislih - to more samo bitje, ki misli - odvzame njegovo lastno vsebino, tako, da zame ni več to, kar v resnici je in položim vanj to, kar sam hočem, da naj mi pomeni. Črke so v resnici samo na papirju razmazano črnilo. Žival ne vidi nič drugega, jaz pa hote to prezrem, zame so znaki, zato iščem v njih pomen, ki ga je nekdo položil vanje.
Tudi žival čuti pojav, ki je za vsak znak, toda le kot pojav; dejstva, da je kak pojav tudi znak, pa ni mogoče čutiti, to se da samo razumeti. Zato živali ne govorijo.
Žival pa tudi ne govori, ker nima kaj povedati. Jezik namreč neposredno izraža le pojme in misli. Če živali ne govore, čeprav so nekatere v najboljši šoli pri človeku, je to dokaz, da nimajo te višje zmožnosti, razuma.
Razlika med človeško in živalsko dušo je velikanska, nepremostljiva. Živalska duša je popolnoma potopljena v snov in ne kaže nobenega samostojnega delovanja. Zato upravičeno sklepamo, da je povsem odvisna od telesa, ki ga oživlja. Glede človeške duše je drugače.
Pojmovno znanje jo dviga nad snovni svet. Predmet pojmov ni nekaj nadčutnega. Mnogo pojmov ima za vsebino netvarne predmete. Pravičnost, dolžnost, Bog, vse to se ne da tipati ne videti, vse je mogoče le pojmiti. Pojmovanje samo je čisto netvaren način spoznavanja. Na njem ni več nobene sledi kolikosti ki je osnovna lastnost materije. Pojem mora biti bolj ali manj jasen, ne da se ga povečati in ne pomanjšati ne deliti kakor predmet predstav.
Iz vsega tega moremo sklepati takole:
Vsaka stvar se spoznava po svoji dejavnosti. Vse, kar kemija ve o snovi, je dognala iz načina, kako snov deluje. Ker se torej človeška duša javlja v pojmovnem znanju, ki je po svojem bistvu nekaj netvarnega, moremo sklepati, da je samostojno počelo, ki je zmožno bivati tudi brez snovi, ki preživi telesno smrt, ki je neumrljiva.
Tudi zahteva po brezpogojni pravičnosti priča, da mora biti duša nesmrtna. Misel,da bi mogle poštenost, dobrota, plemenitost izzveneti v prazno, da bi utegnila zmagati krivica in zloba, je za naš pravični čut nesprejemljivo. Ker pa dobrota v tem življenju ni zadosti poplačana in ker ostane včasih hudobija do konca zmagovita, mora duša preživeti telesno smrt, da bo prejela pravično povračilo. Ta razlog je pomagal Kantu, da je ohranil vero v nesmrtnost duše.

Podobno Blaise Pascal: kako morete trditi, da vstajenje od mrtvih ni mogoče?

Kdor pa ve, da je Bog, modroslovnim razlogom za nesmrtnost duše ne prepisuje odločitve važnosti. Neskončno dobremu Bogu vendar ne moremo pripisovati, da bi ustvaril človeka, ki ve, kaj je smrt in z vsem svojim bitjem teži po nesmrtnosti, pa bi mu te najgloblje želje ne izpolnil.

Tudi, če bi duša po svoji naravi ne bila nesmrtna, bi ji Bog mogel in da po človeško govorimo, moral dajati večno življenje zato, ker je sam vanjo položil hrepenenje po njem.