Utrinki s pohoda na Sv. Jošta
Zgodilo se je v decembru. Dolgo smo čakali na ugodno vreme, ki bi nas v tem zimskem času pospremilo še na kakšen izlet oziroma pohod v naravo. Po silno dolgem deževnem obdobju je vendarle posijalo sonce. Zaupali smo vremenski napovedi in se odločili za pohod na Sv. Jošt nad Kranjem. Tokrat nas vremenarji niso razočarali, saj se je njihova napoved lepega, s soncem obsijanega dneva uresničila, tak dan pa je bilo potrebno izkoristiti.
Zjutraj smo se iz Ljubljane odpeljali proti Kranju in v Stražišču zavili desno proti Sv. Joštu. Ob cesti smo pustili avtomobile in se pognali v klanec, po bližnjici proti vrhu Sv. Jošta. Priznam, da pot nikakor ni bila prijetna, saj so bil tla zaradi večdnevnega deževja močno razmočena in blatna. Paziti je bilo treba tudi na drevesne korenine, zakrite s spolzkim listjem. Zaradi slabega ravnotežja v zadnjem letu sem morala biti še posebej pozorna, kam in kako bom usmerila korak, kako mi bo uspelo premagati sluzast teren, oziroma obdržati čevelj na nogi in ga srečno potegniti iz blata. Znano je, da se pot sorazmerno strmo dviga proti vrhu gore, zelo malo je delno ravninskih predelov, kjer bi človek lahko zajel sapo oziroma ugotovil, ali ima srce še vedno na pravem mestu. Seveda je naša mladež vse nevšečnosti junaško premagovala in po gamsje pridrvela na vrh mnogo pred mano. No ja, z gospo Fani sva kljub omenjenim težavam z rahlo zamudo le prilezli do vrha, do znane gostilne, kjer sva se najprej posvetili pitju čaja. Šele ko se nama je sapa povrnila in utrip nekoliko umiril, sva se preselili na prostor za cerkvijo, kjer smo se po skupinskem fotografiranju vsi predali užitkom toplega decembrskega sonca. Po sprehodu okoli cerkve smo zadovoljni posedali pred njo in se na toplem soncu krepčali z dobrotami iz nahrbtnikov. Težave ob vzponu smo kaj hitro pozabili, saj nam je vreme naklonilo čudovit dan, za ta čas obsijan z nenavadno toplim soncem. Pozdravljalo nas je modro nebo brez enega samega oblačka in, kolikor daleč je segalo oko, jasen pogled na našo prelepo pokrajino, mesto in vasi pod nami, v ozadju pa z rahlim snegom pobeljen venec gora. Sanjsko lepo!
Toda vsega lepega je enkrat konec. Tudi od Sv. Jošta se je bilo treba posloviti in se vrniti v dolino. Čeprav sem srečno preživela vzpon, mi niti na misel ni padlo, da bi se vračala po isti poti in da bi se morala ponovno, tokrat navzdol, še enkrat prebijati čez številne korenine in druge ovire ter ugotavljati, ali še vedno stojim na nogah ali pa sem že na tleh – nemara polomljena.
Tako sva se z gospo Fani raje odločili za malo daljšo pot, trdnejšo in varnejšo, kar lepo po cesti. Mimo grede ob poti sva kmalu pod vrhom Sv. Jošta naleteli na lepo, z balončki in girlandami okrašeno smrečico. Zanimivo! Še malo nižje ob cesti, saj človek ne bi verjel, pa so bile v votlinici pod korenino mogočne bukve postavljene prave male jaslice.
Ker ob povratku ni bilo treba biti pozoren na vsak korak, sva lahko opazovali zaspano naravo in ugledali kar nekaj cvetkov ali popkov roza-belih telohov, rumenih trobentic in drobnih vijolic, ki so si verjetno prehitro upali pokukati izpod jesenskega listja.
Bil je lep izlet. Pot navzgor je bila morda nekoliko zamudna, vendar človek po srečnem povratku hitro pozabi na vse težave, v spominu pa ostanejo le lepi in prijetni trenutki, preživeti v prelepem okolju in v prijetni družbi.
Srečno do prihodnjič!
Ana Vidmar
Fotogalerija posnetkov s pohoda (foto: Polona Leskovec)
