V lepem poletnem avgustu smo se zbrali v Krmi. Ta dolina leži na višini 944m in je lahko označena pot.
S parkirišča smo se sprehodili do zapornice in pot nadaljevali po zložni  gozdni cesti. Kmalu smo prišli do večjega hudournika, kjer se začne pot strmeje vzpenjati skozi gozd. Po pol urni hoji, smo prispeli  na travnato ravnico imenovana Vrtača. Nato se je pot začela viti in tudi strmina se je postopoma večala. Večkrat smo se ustavili in občudovali prelepo naravo, ki se je nenehno spreminjala. Ob uživanju naravnih lepot nam je pot hitro tekla in nas pripeljala na Malo Polje.  Nadaljevali smo po sveže markirani poti. Levo je bil Vodnikov dom,  desno  pa Staničeva koča. Nato  smo krenili preko bohinjskih vratc.... Pogled se nam je odprl na kočo pastirskega stanu. Tam okoli se je paslo pedeset krav s svojim naraščajem, ki so veselo sesali mleko in se  niti zmenil  niso za nas. Po nekaj minutah rahlega vzpona smo prispeli do razpotja, kjer se je levo zavilo na Kredarico ali pa na Planiko preko Konjskega sedla, desno pa po bolj položni poti na Staničev dom. Nadaljevali smo po levi poti v smeri Triglavskema doma, pot pa se je začela vse strmeje vzpenjati. Odprl se nam je prelep razgled na okoliške vrhove.  Nizki borovci so ostali za nami in le še kakšen viharnik se nam je nasmejal in nas pozdravil.
Od doline navzgor so nas vseskozi spremljale prečudovite cvetlice : ciklame, zoisove zvončnice, planinski mak, grintavec, arnika, ivanjščice in še bi lahko naštevali. Vse te cvetove so kar naprej obletavale čebele, čmrlji ter raznobarvni metulji. Ob vseh teh lepotah smo kar pozabili na še težavnejši korak, ki se je vse strmeje vzdigoval proti Kredarici.  V zadnjem delu poti se je ta še vztrmeje vzpela pod pobočje vrha Snežne Konte ( predel se tudi imenuje kalvarija ). Kmalu za tem smo prispeli na Kredarico. Pozdravil nas je lep pogled na Triglav, saj je bil le-ta obsijan z zahodnim soncem.
Ljudi je bilo veliko, zato smo takoj šli poiskat sobo. Nato smo se okrepčali in si preskrbeli  spominski kovanec z Aljaževim domom in Kredarico. Utrujeni in polni doživetji smo hitro zaspali.
Naslednji dan smo se prebudili v megleno jutro. Meglice so se z veliko hitrostjo podile in vrtinčile. Temperatura je bila samo šest stopinj. Proti poldnevu, ko je sonce pridobilo na moči, so se meglice za trenutek razmaknile in Triglav je zažarel v vsej svoji lepoti. Vendar žal le za kratek čas. Kljub megli smo osvojili vrh, ki je bil v soncu.
Vračali smo se po isti poti v Krmo, kjer smo imeli avto. Kmalu pod kalvarijo so nas pozdravile ovce, ki so iskale travo med skalami. Tudi po poti v dolino smo občudovali neverjetno bujno planinsko cvetje.
Z veseljem smo se ozrli nazaj na dva prelepa dneva, ki sta nas navdušila s številnimi lepotami, ki so nas spremljale na našem  »podvigu«. Seveda pa bi bilo še veliko lepše, če bi nas bilo več. Kljub vsem naporom smo prisotni preživeli.

Tekst in fotografije: Polona Leskovec